Kako plodovit komentar, Marko. Človek bi si lahko ob vsakem odstavku priredil privatni interpretativni žur. Ampak izpostaviva samo par najudarnejših stavkov.

“V Mariboru si ne bi dovolili, da bi bil njihov župan Ljubljančan ali celo človek iz zadnjega zakotja”

Bullsheeeit!! Janković bi z levo nogo zmagal tudi v Mariboru.
Sploh pa, ali naj svoje politično mišljenje usklajujemo z mariborskim? Zakaj pa? Če že omenjaš ZDA, Clinton je bil iz najkatastrofalnejših rovt v vseh ZDA (Arkansas), pa ga imajo za enega najboljših predsednikov 20. stoletja. Popolna kmeta sta bila tudi Truman in Nixon. Urbani centri ne rojevajo achieverjev, ampak salonske zdolgočasence in dolgočasneže.

“Popularnost izvajalcev iz držav nekdanje Jugoslavije je katastrofa za slovensko glasbeno kulturo.”

Ne, katastrofa za slovensko glasbeno kulturo je njena lastna katastrofalnost. Pojdi na pir z Dušanom Uršičem, bosta skupaj jokala.

“Srbski patos mi je šel že od nekdaj na jetra: prepevanje, razbijanje kozarcev, objemanje, iztegnjene roke, od bolečine skremžen obraz in to.”

Podpišem. Ampak spet, po ljubljansko: pa kva pol?

“Se opravičujem, ampak izgledal je kot pravi Neslovenec. To me sicer ne bi motilo, če ne bi ravno postal novi ljubljanski župan, tako pa se mi je zdelo bedasto.”

No, pa smo tam. S tem si se sam izkazal za arhetipskega Balkanca – v politično funkcijo rineš narodno identiteto. Pluralni demokratični okvir svinjaš z nebuloznimi predstavami o spodobnosti, ki ti jih narekuje nekakšna kamenodobna plemenska žilica. To je zjebalo Jugoslavijo.

“Da dobi človek, ki ni rojen v Sloveniji in ki v okviru službe neobvezno in neženirano promovira svojo neslovensko kulturo, skoraj dve tretjini glasov na volitvah za župana glavnega mesta Slovenije, se mi zdi popolnoma absurdna oblika tolerance.”

Toleranca je v grobem zavestno in namerno neposeganje v dejanja ali prakse, ki jih tolerirajoči ne odobrava. Predpostavljaš torej, da večina volivcev ne odobrava Jankovićevega promoviranja neslovenske kulture, pa da so vseeno glasovali zanj. Mogoče njihovi občutki do “neslovenske kulture” niso tako penasti kot tvoji. Ali pač so, samo da jih, ko izbirajo župana, bolj zanimajo druge reči, na primer sposobnost upravljanja organizacij itd. Ali pa samo ne razumeš pojma tolerance.

“Moti me to, da mi jih vsiljujejo slovenski plebejci sami, ki ne vidijo, da je navdušenje nad udomačeno eksotiko v bistvu kulturna kolonizacija.”

Absolutno! Po isti logiki lahko ukinemo tudi bloganje! Kolikor vem, si ga niso izmislili Slovenci. Pa internetnega cajtenga Salon tudi ne.

Najbolj bedasto pa se mi zdi, da te pri Jankoviću moti njegovo “neslovenstvo”, medtem ko si tiho o nevarnosti, da bo mesto vodil kot privatno podjetje. Tudi nič ne pisneš o tem, da je v svoj balkanski ali populistični imidž integriral pajdašenje z Magnificom in navsezadnje z Jonasom.

Podobno bolno pri zajtrku s Ceco izrecno izpostavljaš glasbeno plat in ne dejstva, da se je verjetno v imenu pragmatičnih poslovnih interesov dobil s ponosno vdovo množičnega morilca.

Bravo! Bravo! Še!

Ubil brata misleč, da je koza

Lagos – Človek, ki je osumljen, da je ubil svojega brata, se na sodišču zagovarja z zanimivo zgodbo. Pravi da so se na dan umora na njegovi posesti znašle koze, katere se je odločil spoditi. Ker pa se mu ena ni hotela umakniti, jo je ubil s sekiro. Ta pa se je nato spremenila v mrtvega brata.

“Dejal je, da so na njegovo posest prišle koze, ki se jih je odločil spoditi. Ena od njih se ni hotela umakniti in zato jo je ubil s sekiro. Kasneje pa se je koza spremenila v mrtvega brata,” je dejal policist.

V grozodejstva jih prisilijo zli duhovi

Osumljenci za umore v Nigeriji, kjer je razširjeno verovanje v črno magijo, pogosto trdijo, da so jih v grozovita dejanja dejanja prisilili zli dugovi. (SiOL/Foto JupiterImages)

Dobro, tip najverjetneje naklada, ni pa nujno. Enkrat konec osemdesetih je bil v okolici Niša primer, ko je neka vraževerna stara baba zabodla snaho, ker je mislila, da je (snaha) vampirka. Neverjetno, če pomisliš, da zna biti ljudski običaj tako globoko zakoreninjen v človeku, da ne vidi skozenj niti, ko gre za ožje sorodstvo.

Pa ni nujno, da gre za ljudski običaj. V stalinistični Sovjetski zvezi so vzorni pionirji ovajali starše. Pri nas določeni starši še danes pošiljajo otroke v uk ljudem, ki jim razlagajo bedarije kot “Če poješ tale košček nevzhajanega testa, v bistvu ješ Kristusa.” Konec koncev imamo tudi predsednika, ki nam pridiga o ”pozitivni energiji” (vprašajte kakšnega fizika, kaj si misli o tem). Morda smo pred Nigerijci toliko na boljšem, da naš narod strelja samo figurativne kozle, potem pa se veliko številko naših bratov pod vplivom celih tovorov ustreljenih kozlov ubije kar samih. 

Kako torej svetijo mladim nogam? Hja, Ratzingerju, ki je kot  papež v.d. katoliškega boga na Zemlji in potemtakem tudi glavna vzgojna inštanca za katoliško mladino, se zdi v času, ko se je pizdarija zaradi karikatur Mohameda komaj dobro polegla, preudarno predavati o tem, kako je razum tuj islamu, krščanstvu pa ne. In za kronico omeni še nek obskuren odlomek dialoga med bizantinskim cesarjem in nekim perzijskim izobražencem iz 14. stoletja, v katerem cesar pravi, da je vse, kar je islam prinesel novega, zlo in nasilno. 

Če prilezeš do papeškega prestola, imaš najbrž nekaj osnovnega pojma o politiki, taktu, diplomaciji itd., kajne? Nikakor ne moreš biti bumbar. Poleg tega se dobro zavedaš, da so ljudje na obeh straneh plota zelo pozorni na to, kaj govoriš in da te jemljejo resno. Kar pomeni dvoje: prvič, Ratzinger se dobro zaveda pomenskih odtenkov tega, kar je predaval, in drugič, vnaprej je vedel, da se bo za njegove izjave razvedelo in da bodo doživele burne odzive. Lahko se delamo neumne in rečemo, da poziva k čimbolj razumskemu pogledu na vero, medkulturnemu dialogu itd. in da je to, da se muslimani zdaj razburjajo, samo dokaz, da so RES nerazumni. Lahko pa smo paranoični in rečemo, da namerno kuri strasti, da bi prišlo do prečiščujoče verske in rasne vojne, ker še ni prebolel poraza nacistične ideologije (bil je Hitlerjev mladinec).

Neka zmerna, srednja varianta, ki računa na papeževo dobronamernost, bi bilo reči, da je Ratzinger zaradi dolgoletnega službovanja v RKC tako odmaknjen od normalnega sveta, da si predstavlja, da so taka predavanja res v prid medsebojnemu razumevanju med islamom in krščanstvom. In tu naletim na nekaj bistvenega – med islamom in krščanstvom.

Vprašajte se – kdaj ste po poročilih nazadnje slišali kaj takega: “Obstreljevanje med ateističnimi skrajneži na severu in agnostično milico na jugu je terjalo štiristo žrtev.” Stavim, da tega niste še nikoli prebrali, videli ali slišali. Pač pa imate na eni strani islamske voditelje, ki rohnijo o križarjih, džihadu, zahodnih hudičih in Alahovi slavi, na drugi strani pa Busha, ki naklada o Bogu, zlu in kaznovanju hudodelcev. Evropski politiki stopicljajo nekje na sredi in nekaj mrmrajo o izročilu razsvetljenstva, pa o krščanskih koreninah Evrope, mirnemu reševanju konfliktov (samo da ne bi bilo treba spet poslati strahopetnih tabornikov branit muslimane pred pravoslavci) … 

Zakaj si moramo sploh prizadevati za medverski dialog? Odgovor se bo slišal že neumno, ampak vseeno – ker so mnogi ljudje VERNI. Če se ne bi zamujali s tisoč in eno varianto istega vraževerja iz bronaste dobe – z judovstvom, krščanstvom in islamom – bi imeli en razlog manj za obravnavanje drugih ljudi kot tujcev. (Ne samo, da je velik del krščanskega, judovskega in islamskega verskega izročila nebulozen in človeku neprijazen. Tisti deli, ki so približno smiselni – ne ubijaj – so prisotni v vseh družbah, ker brez njih enostavno ne gre. Preden kdo kaj pripomne: ena večji bedarij krščanstva je “ljubi bližnjega”. Ne vem, če je že komu uspelo koga ljubiti na ukaz. Zaradi mene ga lahko sovražiš, mu zavidaš ženo in premoženje, lahko mu tudi lažeš, pa kradeš, če si lačen, samo ubij ga ne.) 

Tako pa na eni strani z uradno religijo zaslepljeni in materialno zatirani norci ne ločijo danskega svinčnika od ameriške bombe, na drugi pa vodstvo prenapihnjene in neživljenske totalitarne verske organizacije meša drek s citati srednjeveških tekstov iz časa širjenja turškega cesarstva. In to naj bo svetilka nogam mladine.

Za to namreč gre. Tovrstni festivali so oglaševalske akcije, s katerimi si mati Cerkev zagotavlja generacije novih odjemalcev svojih produktov. Boga kot produkt bi lahko dobro primerjali z opisom heroina, ki ga je podal William Burroughs, mislim, da v uvodu v Goli obed (Naked Lunch). Burroughs pravi, da je heroin oz. džank idealni produkt, saj ga diler v bistvu ne prodaja kupcu, ampak prodaja kupca produktu. Odjemalec je v tako globokem in ljubečem osebnem odnosu s produktom, da ga ni treba prepričevati, da bi se vračal k njemu. Produkt zavlada nad odjemalcem.

Zdaj v tem premisleku zamenjajmo heroin s katoliškim bogom. Katoliki verjamejo, da je božje na Zemlji utelešeno v Cerkvi. Samo Cerkev je merodajna za razlago sveta in samo prek cerkvenih zakramentov (predvsem krsta in zadnjega olja) prideš v nebesa. Ne pozabimo, da posebej v latinskem tretjem svetu obstajajo velike zaplate človeštva, ki te nauke jemljejo zdravo za gotovo. Torej: obstaja globalno povpraševanje po katoliškem bogu, diler pa je samo eden in bo imel monopol do sodnega dne. Ni čudno, da se veliko dela na tem, da bi čimveč morebitnih odjemalcev seznanili s ponudbo. In kot pri vseh dilerjih: PRVIČ JE ZASTONJ!

“The guy had a little dick, but he liked to flap it out there. Then they cut it off, now he’s dead.”

-Oliver Stone, Talk Radio